logo_pohorje

Narava Pohorja - SVET STOLETNIH GOZDOV IN BISTRIH VODA

Literatura: Narava med Pohorjem in Halozami; V: Gradišnik,S. (ur.): Zbornik občine Slovenska Bistrica III: Svet med Pohorjem in Bočem, Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 773 str.

V žaru in čaru šumovitega pohorja

Na začetku potovanja po izjemni naravi Pohorja podajamo nekaj utrinkov iz knjige »V žaru in čaru šumovitega Pohorja«. Avtor, dr. Fran Mišič, je knjigo izdal v samozaložbi davnega leta 1934. Zdi se, da so nam bolj kot kadarkoli potrebni lirični opisi narave iz katerih veje skrb zanjo, saj čas, ki ga živimo, skorajda ne dopušča poglobljenega ukvarjanja z vrednotami, ki so nam jih v varovanje prepustili naši predniki.

… Tam, kjer segajo rebri Tinjske gore pod Veliki vrh, stoji v sanjavem gozdnem molku na zeleni planini svetišče, ki so ga postavili potomci onih starih poganskih očakov, cerkev svetih Treh kraljev. Razen izprehodov, na katerih si lahko ogledaš znamenita Tinjska gradišča, je zelo prijeten in zanimiv izprehod iz Tinj skozi senčnate gozde in svetle travike na takozvani Vrh k tinjski podružnici, k cerkvi sv. Urha, samo kake pol ure hoda, od tod pa mimo krasnega, moderno urejenega ”Počitniškega doma Kraljice Marije”, ki je ponos in slava mariborskega Ženskega društva ter mariborske občine, v prijazno, sklenjeno vasico sv. Martin na Pohorju.Sredi zelene planice, obdane okoli in okoli od visokega gozdnega drevja, stoji v senci več sto let stare, častitljive, košate, še vedno zdrave lipe cerkev sv. ” Urika”. V lipo je dal bistriški grof Attems, veliki prijatelj in dobrotnik domačega ljudstva in zato od njega tudi čislan in spoštovan, pritrditi in privezati, ne da bi bile s tem veje poškodovane, prava sobna tla iz desk, na nje so postavljene klopi, mize in naslonjala za najmanj dvajset oseb, ne samo za domačine, ki sem gori prihajajo trumoma na praznik sv. Urha, ki ga po svoje imenujejo Urika, ampak tudi za izletnike, če pridejo pred samotno cerkev in se ne strašijo, da splezajo za nameček še po visoki letvi v krepilni vonj in v cvetoče lipje tega svojevrstnega počivališča.

Pohorje

Pohorje predstavlja enega izmed biserov narave Slovenije. To obsežno silikatno gorovje je v več ozirih drugačno od ostalega slovenskega alpskega sveta. Nepropustna kamninska podlaga, razgiban relief, bogato omrežje površinskih voda ter razpon nadmorskih višin do preko 1500 metrov soustvarjajo posebne življenjske razmere in specifična življenjska okolja. Čeprav na Pohorju prevladujejo gozdovi, ki so evropskega pomena z vidika ohranjenih habitatov in ohranjanja ogroženih vrst koconogih kur in sov, je enako pomemben tudi rastlinski in živalski svet šotnih barij in ruševja, pa flora travišč in resav na ovršju in še bi lahko naštevali. Pohorje je v naravovarstvenem pogledu izjemno, zato zasluži prioritetno zavarovanje kot regijski park.

Pohorje obsega del alpskega hribovja v vzhodnem delu slovenskega alpskega sveta na območju posebne regije, ki jo sestavljajo Pohorje, Strojna in Kozjak. Razprostira se južno od reke Drave med Dravogradom na zahodu in Mariborom na vzhodu, na jug pa sega do Vitanjskega podolja.
Pohorje je kot najobsežnejše silikatno gorovje v Sloveniji floristično precej drugačno od preostalega alpskega sveta. Specifičen rastlinski svet in pestrost habitatnih tipov pogojuje neprepustna silikatna podlaga, razgiban relief, bogato omrežje površinskih voda ter razpon nadmorskih višin do nekaj več kot 1500 metrov. Posebnosti Pohorja kjer sicer prevladuje gozdna vegetacija, so flora šotnih barij in flora travišč in resav na ovršju, pa tudi flora na območjih osamelega krasa ter serpentinska flora na območjih s serpentinitom, ki ima tukaj edino nahajališče v Sloveniji.
Med prostranimi gozdnimi površinami prevladujejo evropsko pomembni bukovi gozdovi na kislih tleh, v soteskah ob potokih pa mešani listnati gozdovi. Na ovršju je večje število visokih barij in obsežna območja ruševja, na slemenih zahodnega Pohorja pa so sklenjene površine travišč tipa Nardetum. Značilnost ovršja Pohorja so številna barja in močvirja z ruševjem, ki so življenjski prostor mnogim evropsko ogroženim živalskim vrstam. Med njimi so posebej pomembne dvoživke hribski urh (Bombina variegata), alpski in veliki pupek (Triturus alpestris in T. carnifex) ter številne vrste kačjih pastirjev, kot so npr. barjanska deva (Aeshna juncea), barjanski lesketnik (Somatochlora arctica) in povirni studenčar (Cordulegaster bidentata). Na Pohorju je bogata je tudi favna hroščev. Od ohranjenih kompleksov bukovih gozdov z zadostnim številom propadajočih dreves, je odvisen obstanek ogroženih bukovovega in alpskega kozlička (Morimus funereus in Rosalia alpina). Ob vodotokih, na mokrotnih območjih, kjer trohnijo debla podrtih dreves, še najdemo močvirskega krešiča (Carabus variolosus). Pohorske širjave pa so zanimiva zaradi pojavljanja številnih vrst metuljev. Med njimi velja omeniti gozdnega postavneža (Hypodryas maturna) in danes že domnevno izumrlega bakrenega senožetnika (Colias myrmidone).
Ohranjeni pohorski potoki, s tolmuni in naravno obrečno zarastjo, nudijo dovolj dobre pogoje za obstanek evropsko ogroženega raka navadnega koščaka (Austropotamobius torrentium).
Sklenjeni gorski gozdovi so življenjski prostor številnih redkih in ogroženih vrst ptic, zlasti ruševca (Tetrao tetrix), divjega petelina (Tetrao urogallus), gozdnega jereba (Bonasa bonasia), malega skovika (Glaucidium passerinum), koconogega čuka (Aegolius funereus), triprstega detla (Picoides tridactylus), goloba duplarja (Columba oenas), belovratega muharja (Ficedula albicollis) in črne žolne (Dryocopus martius).
Pester in bogat rastlinski in živalski svet, s katerim se ponaša Pohorje, le-to uvršča med naravovarstveno najvrednejša območja Evrope.

Posebnost ovršnih delov Pohorja - povirja in barja

“Močvirja na Pohorju so poseben svet, enako zanimiv za prirodopisca, hribolazca in sploh vsakega človeka, ki ima rad prirodo. Ako stojiš ob robu, imaš pred seboj gorsko pokrajino, gosto poraslo s pritlikavim borovjem, ki se ti vidi, kakor da je pristriženo na svojih vrheh. Ako stopiš v borovje in močvirje, hodiš kakor po mehki blazini, ki se pod vsako stopinjo udira. Mestoma začmuka pod obuvalom voda. Med borovjem rastejo bujno in gosto šotni mahovi, ki imajo posebno lastnost, da shranjujejo vodo in jo držijo na površju. Šotni mahovi so šototvorniki, ki so naredili po pohorskih močvirjih na nekaterih mestih že 2 m debelo šoto.”… Tako je visoka barja na ovršju Pohorja v svoji monografiji »Pohorje« pred skoraj sto leti doživeto opisal šolnik, prirodoslovec in pisatelj, profesor Janez Koprivnik.

Na sprehodih po Pohorju pa poleg visokih srečamo tudi t.i. prehodna barja. Za lažje razumevanje in razločevanje podajamo opisa obojih.

Aktivna visoka barja

Aktivna visoka barja nastajajo na neprepustni kamninski podlagi, v hladnem podnebju z visoko količino padavin, ob prisotnosti kisloljubnih združb šotnih mahov. Razširjena so predvsem na območju Skandinavije, v precejšnjem obsegu pa so ohranjena na območju alpskega sveta. Visoka barja sestavlja večje število rastlinskih združb, ki so med seboj neločljivo povezane. Šotni mahovi se ponekod nalagajo v debele plasti šote, spet drugje pa na posameznih mestih, z erozijo šote, nastajajo jezerca. Dvignjene površine barij poraščajo posamezna krmežljava drevesa, na večjih površinah se lahko pojavlja rušje. Floro barij bogatijo številne vrste, značilne za tovrstne ekosisteme. Navadna rožmarinka, okroglolistna rosika, nožničavi munec in dlakava mahovnica so le nekatere izmed barjanskih posebnosti. Na Pohorju je precejšnje število zamočvirjenih, barjanskih površin, vendar vseh ni mogoče opredeliti kot visoka barja. Mednje na slovenjebistriškem uvrščamo Črno jezero. Stara so največ 8000 let in so poleg pokljuških in jeloviških najjužneje ležeča barja srednje Evrope.

Prehodna barja

Prehodna barja opredeljujejo združbe nizkih in srednje visokih šašev, skupaj s šotnimi in nekaterimi drugimi mahovi. Razvila so se na območjih kjer zastaja s hranili in minerali osiromašena voda. Bistven element, ki prehodna barja ostro loči od visokih, kjer rastline pridobivajo hranila izključno iz padavinske vode, je stik z mineralno podlago, od koder rastline črpajo za življenje potrebne snovi. Za prehodna barja so značilne prehodne združbe bazičnih ter zakisanih nizkih barij ter visokih barij in vlažnih travišč. V sklopu prehodnih barij se lahko pojavijo trstičja in visoka šašja ter močvirni sestoji vrb in jelš. Na Pohorju je v povirju potoka Bistrice, pod Rafoltovim vrhom, v dolinicah stranskih pritokov, več manjših prehodnih barij. Najpomembnejša so Stegnetovo, Trtnikovo in Prednikovo močvirje. Pravzaprav gre za močvirske travnike z elementi nizkega barja, ki prehajajo v območja s šotnimi mahovi in vrstami, ki uspevajo na siromašnejših tleh. Zanje so med drugim značilna odprta vodna okna ali jezerca. Na višjih, nekoliko dvignjenih legah uspevajo breze in bori.

Črno jezero

Črno jezero je sicer umetnega nastanka in je bilo pred več kot 100 leti zajezeno za potrebe spravila posekanega pohorskega lesa v dolino. V kasnejših desetletjih je narava ubrala svoja pota in danes predstavlja Črno jezero enega najlepših pohorskih biserov. Je rastišče ogroženih barjanskih rastlinskih vrst, bivališče ogroženih vrst kačjih pastirjev in seveda tudi »bivališče povodnega moža Jezernika«. Ta ima na dnu Črnega jezera svoj podvodni grad in skupaj z drugimi pohorskimi pravljičnimi bitji skrbi, da je na Pohorju vedno dovolj vode